Žalosten dan. Ko je pozvonil Boris na mobiju, sem takoj zaslutil kaj je: Zdenka umira v bolnici in ni več nobenega upanja. Ko so mu zdravniki le povedali diagnozo, je bilo jasno. Gre za tumor na slinavki, ki pritiska na črevesje in tudi sicer so v drugih organih hudi zasevki. Ni kaj storiti...Zelo je prizadet - po skoraj 60 letih zakona. Skušala sva ga malo potolažiti, ampak v tem stanju pravzaprav se kaj tolažilnega ne da reči...
Ob tem se seveda ne ogneš nekako projicirati podobno stanje na naju; slej ko prej bo sledilo in je pač neizogibno, kakorkoli si že dopovedujeva, da je to sestavina življenja in stvar, ki neizbrisno pride in jo moraš vzeti v zakup kakor veš in znaš. Hudo naju čaka - verjetno enega pač prej; tolažba je, da pač ne bo za dolgo.
Zavestno tudi ne pripravljava ničesar (npr. pospravljanje ali eliminacija ogromne šare nič več potrebne robe vseh vrst), ker bi to samo navajalo misli na to neizogibnost. Dokler gre, si jo pač skušaš izgnati iz podzavesti; res pa je, da s čedalje manjšim uspehom. Kar je najnujnejšega (seznam premoženja, lokacije dokumentov in podobno), pa je zapisano in bo treba s tem seznaniti tudi Mo.
pri meni pa spet nastopa obdobje mehkejšega praznjenja, ki traja 2 do 3 tedne, nato pa sledi kompaktnejša oblika in pri tem naraščanje teže. Sicer pa je vse še kar v redu, le fizična zmogljivost je slabša; stvari, ki še tri leta nazaj niso bile naporne, sedaj postajajo. Ampak to je seveda normalna stvar...
Ah, bo že kako, je rekel Petrica Kerempuh pred svojim obešenjem...!
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment