Vreme zanič, družba zanič, mi pa še ne čisto zanič...

Spet me ni bilo dalj časa. Medtem smo imeli obdobje, ki ga ne maram - ugibanje, kaj podariti komu ob koncu leta. Ampak je neizogibno in nekako smo ga prebrodili. V te zoprnosti spadajo tudi čestitke, ki jih vseh žal ne moreš poslati po e-mailu. Pa še kako vabilo na žurko (ZOTK), za katerega se sedaj že opravičujem: so potem same težave z želodcem, pa nekateri te objemajo itd in fašeš še kakšno gripo (se mi je že zgodilo). Sem pač SPS, ni kaj !

Krvni pritisk si po zdravničinem nasvetu merim dnevno; bil je nekoliko povišan in sem nekaj časa "tabletiral". Sedaj pa se je spet unesel in sem nehal s tabletami, ker tudi nimajo prijetnih stranskih učinkov. Vseskupaj bi rekel, da še nekako gre (občasne driskice itd). Doklej pa - vrag si ga vedi ???

Borisu pomagava nakupovati in ga učiva kuhati. Zelo dobro je, da ni zapadel v apatijo ampak skrbi, da vedno kaj počne. Pa tudi sinova familija kar skrbi zanj. Seveda je tudi star in neroden, zlasti za stvari, ki jih prej ni nikoli počel - npr.z mikrovalovko je redno zažigal kruh, ker ni nastavil moči in je imel stalno maksimum 800 W ! Res pa je na njegovi mašini nastavljanje nelogično: za vsako segrevanje moraš na novo nastaviti čas, ker po segrevanju skoči spet na maksimum ! Vsekakor noro.

Vreme je gnilo, smrdljivo in zoprno, da je kaj. Ampak sonce je še vedno prišlo, pa bo najbrž tudi sedaj - ali pa smo se mu zamerili s takimi svinjskimi družbenimi prilikami, da ne mara več za nas...? Saj ne bi bilo čudno, ko pa je toliko akterjev, ki skrbijo za to, da je družba sfrustrirana, paranoična, nevrozna in kar je še takih atributov; vsekakor pa ni več normalna. Ampak - kaj pa moremo...???

Howgh, govoril sem, je dejal Winnetou.