Predvčerajšnjim sva šla, v okviru obiska pri otrocih, z Ma in Me na Šijo (1800). Je bilo več in napornejše, kot sem predvideval. Vsekakor - je na meji tega, kar še zmoreva. Imel sem manjšo krizo (težje dihanje, potenje in rahla vrtoglavica), ki je prenehala, ko sem spil več tekočine. Sploh podcenjujem potrebo po pitju v zvezi z napori. Pa me je prepričalo, da se krizi izogneš, če ob naporih dovolj piješ. Ker je Ma šla v supergih (zamenjali smo čevlje po pomoti), je tudi pogrnila na povratku in si odrgnila desni komolec. Sedaj se rana lepo celi in ne bo hudega. Dva dneva sva porabila za "priti k sebi"...
Vsekakor vsak dan vidiva, kako se starava in kako počasi usihajo telesne zmogljivosti (negotova hoja, nihanje počutja, slabše slišanje (visokih frekvenc, ki so nujen za razumljivost govora, čedalje manj slišimo) , hitrejša utruditev itd itd itd...Pa potem obiščeva še Meti, ki je sključena in se težko premika - in se ne moreš izogniti neke vrste strahu ali vsaj neugodja, ko nazorno vidiš, kako nas Matilda počasi pobira - vse tvoje okolje in infrastrukrura pa obstaja še naprej, kot da bomo še 50 let živeli..
Ampak z vsem tem se je treba pač sprijazniti, ni kaj, čeprav bi radi, da bi se to staranje še upočasnilo...
No ja, dokler bo kaj šlo, bo šlo; če pa ne, pa bo šlo ustrezno manj !
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment