Nisem si mogel kaj, da ob tej "domoljubni" euforiji na temo odnosov SLO-HR zapisal naslednje vrstice (poslal sem jih tudi Dnevniku, pa ne verjamem, da bodo objavljene):
Pravo jedro spora SLO - HR
Ob vsem silnem hrupu, populističnih akcijah in vznesenih besedah o "naših pravicah" in "nesporno naših ozemljih" pod "uzurpirano okupacijo" tega ali onega soseda pa skoraj ni zaslediti razprav o temeljnem jedru spora, ki v resnici tiči v zelo pragmatičnih interesih Slovenije in interesih Hrvaške.
To temeljno interesno jedro pa postane takoj vidno, če se le vprašamo o naslednjem:
1. Zakaj Slovenija tako trdovratno vztraja na neposrednem dostopu do mednarodnih voda in se ne zadovoljuje s t.i. "neškodljivim prehodom preko hrvaškega morja", kot ga ponujajo Hrvati ?
2. Zakaj Hrvaška tako trdovratno vztraja na tem, da Slovenija ne more imeti direktnega dostopa do mednarodnih voda, zaradi česar je prav na Hrvaškem tudi padel sporazum Drnovšek-Račan?
3. Kaj izgubi Slovenija, če bi bila rešitev delitev Piranskega zaliva po sredinski črti in posledično Slovenija ne bi imela dostopa do mednarodnega morja ? In kaj dobi, če bi bila črta delitve morja takšna, da bi Slovenija imela dostop do njega ?
4. Kaj dobi Hrvaška, če bi se Piranski zaliv razdelil po sredinski črti in bi posledično Hrvaška imela morsko mejo z Italijo, Slovenija pa bi bila ob dostop do mednarodnega morja ?
V osnovi tega interesnega jedra je pomorski promet do pristanišča Koper, ki se je v preteklih letih razvil do neslutenih razsežnosti. Če Slovenija dostop do mednarodnega morja in od njega izgubi, postane usoda Kopra, najmileje rečeno, negotova. Kopru po vsej sili skuša konkurirati Reka, ki pa v pomorskem prometu ni dosegla takega razvoja (ne spuščamo se v vzroke za to) in bi dejanska ali pa tudi potencialna možnost blokade prometa do Kopra in od njega bistveno povečala njene razvojne možnosti. Prav lahko si je predstavljati, da bi z evidentiranjem, zaustavljanjem, pregledovanjem plovil in drugimi nagajanji Hrvati dosegli, da bi postala pot do Kopra problematična, negotova, neprijetna in bi se je ladjarji pričeli izogibati - ob hkrati ponujeni Reki, kjer takih možnih šikan ne bi bilo. In samo tu je odgovor, zakaj Hrvaška tako trdovratno vztraja na sredinski črti zaliva. Vse hrvaške floskule o prizadetem turizmu, "pranju nog v tujem morju", ulovu rib itd v primeru meje bližje savudrijski obali so naravnost smešne ob ogromnem bogatstvu obale, ki ga Hrvaška itak že ima.
Zato ni zares sporno prav nič drugega, kot možnost blokade slovenskega pomorskega prometa ! In prav tako je v tem ves odgovor, zakaj si Slovenija tako krčevito prizadeva za prost dostop ! Vse drugo - razna domoljubna čustva, "svojega ne damo, tujega nočemo" in podobne emotivne floskule so zgolj skrivanje pravega interesa, ki leži v prej povedanem. In prav bi bilo reči bobu bob in to javno izpostaviti. Jasno pokažimo sebi in svetu, da Hrvaška ne bi v primerjavi s sedanjim stanjem izgubila praktično prav ničesar, če Slovenija dobi neposredni dostop do mednarodnega morja, medtem ko bi Slovenija zelo verjetno izgubila gospodarsko eksistenco Kopra in nadaljni razvoj njegovega ladijskega prometa !!!
Tu in izključno tu je vzrok za zavzemanje Slovenije za mediacijsko načelo pravičnosti, ki bi prav to, kaj kdo izgubi in kaj dobi, moralo upoštevati ! Sodišče pa ob črki mednarodnega prava tega ni dolžno.
Zakaj se izogibamo javno izpostaviti omenjeno jedro spora ?
Miloš Kobe
Ljubljana
Mi pa hodimo kot maček okoli vrele kaše in se gremo Blut-und-Boden filozofije, čeprav bi odkriti akcenti na pravo jedro spora pomagali razumeti slovensko vztrajanje, zlasti pred širšo evropsko javnostjo. Za Bučarjev referendum pa je že davno prepozno.
Howgh !
No comments:
Post a Comment