Spet slaba novica...

Včeraj sva se - v prelepem vremenu - potikala po zasavskih terasah pod Zasavsko Sveto goro. Kar toplo in prijetno je bilo. Zvečer pa sem dobil klic od Jarota, da je Rado zjutraj umrl. Čeprav je bilo to pričakovano, me je vseeno pretreslo. Saj je bil star šele dobrih 65 let ! In pred nekaj dnevi je umrl Miran, tudi precej mlajši. Ali imamo nekateri res tak privilegij, da smo še živi, kljub temu, da bi morali - v primerjavi z mlajšimi - že zdavnaj spokati ?
Kaj nas rešuje - genetska predispozicija ali pametnejše življenje (fizična aktivnost, pametna prehrana ali odsotnost stresa)? Rado resda ni bil kaj prida fizično aktiven, ker ga je desetletja mučila ankilizirajoča spondiloza. Ampak miselno je bil močno obremenjen, zlasti v obdobju na ELESu, ko je moral prenašati Türka...

Sicer pa imam v četrtek kirurga - najbrž ne bo kaj posebnega, le sranje je pač pogostejše in mehkejše. Drugih opravil pa je tudi kar nekaj: Želimlje, Trebnje, obrezovanje grma in višnje, srečanje s Tomažem itd itd. Ker pa vse stvari počenjamo znatno bolj počasi in "z legnatjo", je tega dovolj za 14 dni. Kako smo nekoč shajali z trikrat manj časa in opravili trikrat več, mi ni jasno !

Pomlad pa počasi in nezadržno le prihaja, tudi ptiči so pričeli peti in krokusi so tudi že zunaj...