Tuesday 10 August 2010

Ob čakanju kaj napišem...

Samo na kratko: Dnevnik je danes objavil moj prispevek naslovom " Kje je družbena odgovornost ?".

No, do sedaj mi še niso nobenega prispevka zavrnili. Saj bi se še večkrat oglašal, toda napišem kaj le takrat, kadar me določeno sranje močno razjezi; najbolj me razjezi nekakšno pišmeuhovstvo, indolenca in brezbrižnost tistih, ki bi morali biti za stvar odgovorni, pa se jim "fučka" in se ravnajo po principu: miruj, saj se vsaka stvar prej ali slej "razreši sama". Seveda vem, da je moje pisanje lajanje v luno, ampak dušo si morda le malo olajšam...!

Kar naprej dobivamo informacije, da je umrl(a) ta ali oni, celo sorodnik ali znanec. Za Zdenko je sledila Majda, danes izvemo za Vojko Ivanekovo itd, vse v rangu 75 do 85. Saj ni da bi bil človek presenečen, ampak počutiš se približno tako, kot če te obstreljujejo s topovi ali bombardirajo (oboje izkusil na lastni koži !); čakaš in upaš, da naslednja granata ne bo padla nate; da pa pade po drugih, vzameš pač kot dejstvo...

No, enkrat bomo pač tudi mi na vrsti...!!!

Tuesday 3 August 2010

Malo javnega in malo osebnega

Ojej, kakšen idiot je tale Jelinčič - saj pri branju ne moreš verjeti očem, kakšne sklati iz svojih čeljusti !!! Ampak problem je v tem, da mu mnogi verjamejo, vsaj deloma. Ampak najbrž ni sredstev, ki bi ga spravili k pameti. Če to ni sovražni govor, potem pa ne vem, kaj je ! Ampak očitno bodo vsi, ki jih je napadel, mrtvo hladni češ - psi lajajo, karavana gre naprej. Ampak ta izrek bi veljal za resno kritiko, ne pa za takšno "lupanje uzduž i popreko kao Maksim po diviziji...!" Ampak najbrž ima vsak narod svojega Jelinčiča...

Dobili smo sporočilo iz Želimelj, da je umrla Majda, sestra od Mihele in dvojčica od že pokojne Ančke. Imela je dolgotrajno drisko, je zelo oslabela in je danes zjutraj na gastrologiji, kjer ji še niso določili diagnoze, kar zaspala. Najbrž karcinom...Zato se tudi jaz zamislim, kadar imam drisko malo dalj časa. No, telesna teža je konstantna, driska je pojenjala in apetit imam kot drvar. Dokler bo tako, bo kar šlo...Enkrat pa seveda ne bo več šlo...

Boris je po izgubi žene že bolj normalen. Nalašč se uči kuhat in obilo koristi najine nasvete. Pravi, da tako ima vsaj kaj početi čez dan; očitno ima dovolj volje, da se ne prepusti brezplodni resignaciji; ima pa tudi nekaj družbe: sin in njegova družina z vnuki vred, nekateri znanci iz obdobja, ko je delal pri notranjih zadevah itd. Midva pa tudi rada kontaktirava z njim in skupaj nakupujemo, da se tudi to nauči.

Saj - kaj pa nam starim drugega preostane, kot da se sprijaznimo z dejstvi...!!!