Tuesday 23 February 2010

Ali prihajamo morda malce k pameti ?

Kakorkoli ne prebavljam Marka Crnkoviča dobro, se pa strinjam z njegovim mnenjem, da je Slovenija postala ena sama kloaka rumenih afer, ki niti slučajno ne zaslužijo takega pompa. To je po svoje danes potrdil tudi Žerdin kot glavni urednik Dnevnika, čeprav se skuša nekako opravičevati, češ da vse afere pa le niso brez osnove . Še podobno obsodilno so se oglasili profesorji Vogrinc, Milosavljevič itd iz FSNP ter npr. Repovž v Mladini in z odličnim komentarjem v Dnevniku Ranka Ivelja, ki je tudi predsednica Častnega razsodišča novinarjev. Ali je vse to morda le žarek upanja, da bodo mediji prišli k pameti ? Težko verjamem, ker jih Janševi vedno znova in znova "kličejo" v bitko s fabriciranjem in za lase vlečenjem vsega, kar jim je napoti...

Res pa je, da bi se levica morala bolj posluževati enakega orodja, saj nima "štofa" prav nič manj; ne vem, zakaj taka zadržanost. Da je le-ta pri Pahorju, je jasno; ampak drugi pa ni treba, da so "v rokavicah"...!

Uh, kakšno sranje na vsj črti...!!!

Wednesday 10 February 2010

Zima na vse frontah...

Uh, saj smo že skoraj sredi februarja, zima pa se še ne poslavlja. Spet je nasulo nekaj snega, za kidanje bo skoraj dovolj, še bolj pa za težave, če greš kam z avtom, celo do Rožnika. Ampak še vsakokrat je pomlad prišla, ni hudič !

K splošnemu frustriranemu vzdušju, kolektivni nervozi in nezadovoljstvu pa prispevajo še psi, ki kar ubijejo svojega bizarnega lastnika in mu vse koruptivne zveze s političnimi vrhuškami pri tem niso pomagale. V tolažbo je le to, da je ves, vsaj zapadni svet v podobni paniki. Ljudje so preprosto nezadovoljni; vsak morda s kako drugo težavo, ampak saj ni važno, zakaj: "Nezadovoljen sem, pa je...!"

Kako se stvar dolgoročno razreši, nimam pojma. Le to vem, da so se podobna kolektivna, lokalna ali globalna nezadovoljstva v zgodovini reševala z vojnami. Če ne bomo iznašli kakega novega recepta in ustrezno spremenili (v in na kaj?) družbenih struktur, se utegne človeštvo spet poslužiti omenjenega preizkušenega sredstva. Vsaka, zlasti pa velika vojna je sicer uničila vse stare vrednote, ampak jih je po koncu tudi vzpostavila, večino med njimi kot nove. Sedaj pa smo priča le podiranju starih vrednot, novih pa ni ali pa vsaj ne verujemo vanje - torej niso vrednote...

Ampak kaj bi jamrali. Za nas fosile je to itak vseeno; vnuki pa bodo slej ko prej poskrbeli za sebe.

Howgh, je rekel Winnetou in Old Shatterhand mu je pritrdil.