Hrbtenica, čestitke in še kaj

Komaj sem prejšnji blog zapisal, že me je demantirala reuma in me včeraj neusmiljeno mučila. Nobeni analgetiki niso skoraj nič pomagali. Res sem upal, da me bo današnje vreme, ki se je uredilo, popravilo- in me je. Kako bo jutri ne vem, zlasti ker sva z Ma šla peš ob Gradaščici skozi parkec pod mostom in nato ob Ljubljanici do živilskega trga - kar precej za moj hrbet, ki bo najbrž jutri protestiral Pa bo že kako...

Zanimivo, da mi je po e-mailu voščil Aleks Štakul, s katerim se nisva videla že več let. Skupaj sva delala na tehnoloških promocijah za časa moje PR dejavnosti v Iskri in sva bila skupaj v Silicijevi dolini, Hannoverskih sejmih in še kje. Ko je postal generalni na RTV, sem mu čestital in mi je zelo ljubeznivo odgovoril. No, sedaj pa, ko je najbrž v penziji, pa se me je spomnil. - Metka je tudi povedala, da je sredi meseca umrl Slavko Hodžar (menda 86, če se prav spomnim). Tako pač odhajaj(m) o...

S Štiglici se niti ne slišimo in še manj vidimo. Zadnje kar vem, je bilo telefonsko sporočilo enkrat v zgodnji jeseni, da se selita iz MB v LJ in da sta kupila stanovanje blizu Kordije, torej na Fužinah. Ne vem pa niti njihovega novega naslova niti e-maila, ki ne drži več, če nista v Mariboru. Sicer pa bi se lahko tudi onadva oglasila, mar ne ?

Neverjetno ! Najpomembnejša jutranja novica iz radia je bila, da se bo danes Pahor pogovarjal s kandidatko za ministrico namesto Gjerkeša ! Nezaslišana, kaj takega ? Ali bomo sedaj zvedeli za vsak čvek ali morda tudi, ali bo danes Pahor jedel sarmo ali zgolj kislo zelje ? Ja, težko je zbrati dovolj novic za tisoče strani stotine slovenskih medijev in stotine tretjerazrednih novinarjev...! Pa še rinejo na ta faks !!!

Izgleda, da se kisa obema Pahorjema. Za mladega smo priča vsak dan, sedaj je pa še stari lupnil takšno o županu Bossmanu, da meji vsaj na nestrpnost, če ne na rasizem. Mu je pa ta strpno in dostojno odgovoril, ni kaj. Uh, kakšna družba smo postali....!

Vreme zanič, družba zanič, mi pa še ne čisto zanič...

Spet me ni bilo dalj časa. Medtem smo imeli obdobje, ki ga ne maram - ugibanje, kaj podariti komu ob koncu leta. Ampak je neizogibno in nekako smo ga prebrodili. V te zoprnosti spadajo tudi čestitke, ki jih vseh žal ne moreš poslati po e-mailu. Pa še kako vabilo na žurko (ZOTK), za katerega se sedaj že opravičujem: so potem same težave z želodcem, pa nekateri te objemajo itd in fašeš še kakšno gripo (se mi je že zgodilo). Sem pač SPS, ni kaj !

Krvni pritisk si po zdravničinem nasvetu merim dnevno; bil je nekoliko povišan in sem nekaj časa "tabletiral". Sedaj pa se je spet unesel in sem nehal s tabletami, ker tudi nimajo prijetnih stranskih učinkov. Vseskupaj bi rekel, da še nekako gre (občasne driskice itd). Doklej pa - vrag si ga vedi ???

Borisu pomagava nakupovati in ga učiva kuhati. Zelo dobro je, da ni zapadel v apatijo ampak skrbi, da vedno kaj počne. Pa tudi sinova familija kar skrbi zanj. Seveda je tudi star in neroden, zlasti za stvari, ki jih prej ni nikoli počel - npr.z mikrovalovko je redno zažigal kruh, ker ni nastavil moči in je imel stalno maksimum 800 W ! Res pa je na njegovi mašini nastavljanje nelogično: za vsako segrevanje moraš na novo nastaviti čas, ker po segrevanju skoči spet na maksimum ! Vsekakor noro.

Vreme je gnilo, smrdljivo in zoprno, da je kaj. Ampak sonce je še vedno prišlo, pa bo najbrž tudi sedaj - ali pa smo se mu zamerili s takimi svinjskimi družbenimi prilikami, da ne mara več za nas...? Saj ne bi bilo čudno, ko pa je toliko akterjev, ki skrbijo za to, da je družba sfrustrirana, paranoična, nevrozna in kar je še takih atributov; vsekakor pa ni več normalna. Ampak - kaj pa moremo...???

Howgh, govoril sem, je dejal Winnetou.