Tuesday 31 March 2009

Kriza in njena nadaljevanja

Kriza je že tukaj. Osebno pa mislim, da bo prava kriza šele prišla: zmanjšanje plač in pokojnin, odpuščanje (tudi v državni upravi !), znižanje zdravstvenih pravic, razmah dela na črno in tudi demonstracije (ki seveda ne bodo reševale ničesar, pač pa le razpihavale populizem, lahko tudi s posledicami, ki smo jih starejši že doživeli...). Zares se zastavlja vprašanje, kako naprej, kajti svet je v bistvu v slepi ulici svoje dosedaj prevladujoče družnene ureditve ! Nekaj kot stari enoumni socializem se najbrž ne bo vrnil, vsaj ne v enaki obliki; preveč slabih izkušenj z njim je bilo v svetu, ki so še žive in zavest o človekovih pravicah je postala že preveč conditio sine qua non za vso svetovno populacijo - celo za Azijo in Afriko ! Ampak kaj namesto njega? Neka osnovna srednja pot naj bi se sicer ponujala - kapitalizem da, ampak z izrazito socialno komponento. To je sicer vse lepo, ampak kako naj to konkretno in v praksi odgovori na tisoče problemov in vprašanj, ki pri tem nastajajo, žal ne ve (še) nihče. Ista stvar je npr. z dvema bistvenima elementoma takega socialkapitalizma: zajamčenim državljanskim dohodkom in z delavskim delničarskim lastništvom (že ideje Staneta Kavčiča !). V bistvu pa gre pri vsem za to: kako in koliko omejiti privatno iniciativo, da bo še stimulativna in motor napredka, da pa hkrati ne bo zanemarila tistih, ki tekmovanja slabo ali sploh ne zmorejo ?

Kakorkoli, take novitete in nekakšne srednje poti so še preveč nedorečene, da bi že sedaj lahko postale temeljne sestavine političnih programov, čeprav bi jih krvavo rabili (razen na abstraktni in zato neuporabni ravni). Posledica tega dejstva je seveda nevarnost, da se bodo v tem praznem idejnem prostoru pojavili spontano in na radikalnem nezadovoljstvu rojeni razni politični programi in družbene akcije, ki bodo imele predvsem destruktivni značaj - "pometimo z dosedanjim družbenim redom in njegovimi nosilci !!!", ne da bi hkrati sistematično in konstruktivno gradili nov, bistveno spremenjen in izboljšan družbeni red. Končno - kriza 1929-1933 je privedla na plan fašizem in nacizem ter drugo svetovno vojno ! Ali je človeštvo že toliko dozorelo - po vseh zgodovinskih preizkušnjah - da ne bo ponovilo zgodovine ?

Kdo ve...?

Friday 27 March 2009

"Bolje rat nego pakt !"

Danes zjutraj sem se spomnil dogodkov pred 68 leti, ko smo na ta dan manifestirali po Beogradu po puču, ki je vrgel Cvetkovićevo vlado zaradi njenega podpisa pristopa Kraljevine Jugoslavije k Trojnemu paktu (Nemčija, Italija, Japonska). Na parole, ki smo se jih drli po beograjskih ulicah, kot npr. "Bolje rat nego pakt", je pokojni oče komentiral: "Boste že videli, saj otroci ne veste, kaj je vojna...". No, to smo spoznali že čez nekaj dni, ko so Nemci bombardirali Beograd in je po eni uri bomba uničila naše stanovanje in nas zasula v kleti. Nato se je začela Kalvarija vojne, z vsem grozovitostim, ki jih je prinesla. Z Ma sva danes meditirala: "Kaj vse sva že doživela...!

Upam, da našim bližnjim potomcem kaj podobnega ne bo treba doživljati. Ampak danes dojemam spomin bolj grozen kot smo stvari dojemali med vojno; tedaj smo živeli v neki mešanici fatalizma, v neizogibnosti sprejemanja dejstev - tudi tragičnih in omejevalnih, predvsem pa smo trdno verjeli, da bomo na koncu doživeli zmago.

In smo jo.

Wednesday 25 March 2009

Življenje ni pravično...

Ernija smo pokopali. Bil je dokaj skromen pogreb, kot pač je v ožjem krogu; brez govorov in ob katastrofalnem petju (tako kriminalno zanič kvarteta še nisem slišal, vsaj ne na javnih nastopih); prav tako kot pri Radotu. Morda pa bo sedaj nekaj časa mir s pogrebi...?

Spravil sem se na štrihanje ograje; ampak danes je bilo zelo mrzlo, pa še pol piksne laka sem polil po stolu in pralnih ploščah - neroda pač. Vreme je kilavo, tako da mi prav pride, da še ne bodo obrezovali.

Nisem si mogel kaj, da ne bi reagiral na članek v New York Timesu, ki je obravnaval naš spor s Hrvati in citiral nekega HR funkcionarja, češ, zakaj se Slovenija pištoli, saj bi imela prost dostop preko hrvaškega teritorialnega morja, kerj to določa mednarodno pravo. Glej no, a res ? Kot da ne bi vedeli, da je zadnje, česar se Hrvati držijo, prav mednarodno pravo. Spomnimo se samo na nešteto incidentov, postavljanja pred izvršena dejstva, prelamljanje obljub in dogovorov itd. itd.
Upam, da so naši vrli diplomati na to opozorili evropske modrece.

No, v moji evropsko okorni angleščini sem na temo članka poslal na NYT kratko pismo, kjer sem navedel jedro spora - konkurenčno prednost Rijeke in blokado Kopra pri pomorskem prometu. Srž pismaje bil enak kot v Dnevniku in Mladini. Saj ne bo nič prispevalo k stvari, ampak mi žilica ni dala miru. Ne verjamem, da bodo objavili - ali pač ?

Moje debelo črevo se je neverjetno dobro uredilo. Ne vem pa, za kako dolgo. Bomo videli - oziroma čutili.

Da situacija sedaj stopa za vrat tajkunom, je moralo priti najprej do krize. Žal pa bo ta prizadela plebejce mnogo huje kot njih. Tudi pokojnine se bodo realno znižale; kako bo to pri tistih, ki dobijo le 500 do 600 €, pa mi ni jasno. Pa če so še zadolženi in imajo na skrbi še kakega nepreskrbljenega... Srbi bi rekli, "eh, došlo da jim život ode u pičku materinu...!"

Ne, ni pravično tole življenje, ne !

Friday 20 March 2009

Kar naprej pogrebi

Izgleda, da se serija pogrebov kar ne misli nehati. Pred dnevi je umrl tudi Ma bratranec Erni. Sicer je bil že blizu 90, ampak vseeno - očitno prihajamo počasi na vrsto...

Moja prebava se izgleda nekoliko ureja; stvar se gosti in tudi jem že lahko marsikaj bolj provokativnega (seveda kislega zelja še ne). Pričela sva že brkljati po vrtu; malo obrezovanja in podobno. Sedaj sem pričel štrihati planke; ognjene trne in višnjo pa bodo obrezali iz Želve. Je prehudo; saj že od barvanja drugi dan vse boli. Sreača, da z analgetiki stvar nekako krmilim.

Bo že kako. Howgh !

Monday 16 March 2009

Življenje gre naprej

Četrtek, 12.t.m. pa je bil res skrajno slab dan. Oba pogreba - Zrimec in Faleskini - sta bila žalostna, na koncu pa sem na Mokrški ulici še povozil psa. Direktno pod kolo mi je stekel; prav nič nisem mogel narediti. Skušal sem odviti in zavirati, pa je otrpnil na mestu in zadnje kolo je šlo čezenj. Očitno žival brez izkušenj v prometu; morala bi biti na vrvici, ne pa da prosto teka okoli. Vseeno naju je z Ma prizadelo, saj imava rada živali. Ampak tu se ni dalo nič pomagati.

Pregled pri kirurgu dr.Benediku je bil OK, ni mi treba na kolonoskopijo; tudi kontrola šele čez pol leta. Marker je tudi v redu, glede driske pa se mu to ne zdi nič nenavadnega. Pravi, da je to zelo individualno; slabše je, če bi bilo zaprtje. Tudi prav; sem se že tudi malo izučil, kako s Seldiarjem uravnavati dnevni termin, da ne iščem sredi mesta vedno kak sekret !

Čas za vrtnarjenje počasi prihaja. V glavnem obrezovanje, štrihanje ograje in podobna opravila, ki jih sicer opravljaš brez bolečinskih težav (če ne trajajo predolgo), ampak pokoro delaš naslednji dan. Za največja obrezovanja ognjenega trna in višnje bom angažiral Želvo. Ograjo pa bom farbal sam - počasi, vsak dan npr. 10 letev.

Zobe sem končno dobil - še malo, pa se jim bom do kraja privadil. Cena: pol manjšega avta. Vsaj ugriznem lahko, kot se spodobi (bi rekel Peterle). V Mladini so mi tudi objavili moj odziv na članek Mekine "Velika Slovenija", ki omalovažuje tudi prost dostop do mednarodnega morja. Na to sem kar moral reagirati. Očitno še spravim skupaj kak relevanten tekst, moral pa bom v bodoče bolj paziti na tipkarske napake (objavili so tekst kar z njimi - file direktno v fotostavek, brez lektoriranja).

Pot na Rožnik pa je že suha in prenese superge.

Monday 9 March 2009

Spet slaba novica...

Včeraj sva se - v prelepem vremenu - potikala po zasavskih terasah pod Zasavsko Sveto goro. Kar toplo in prijetno je bilo. Zvečer pa sem dobil klic od Jarota, da je Rado zjutraj umrl. Čeprav je bilo to pričakovano, me je vseeno pretreslo. Saj je bil star šele dobrih 65 let ! In pred nekaj dnevi je umrl Miran, tudi precej mlajši. Ali imamo nekateri res tak privilegij, da smo še živi, kljub temu, da bi morali - v primerjavi z mlajšimi - že zdavnaj spokati ?
Kaj nas rešuje - genetska predispozicija ali pametnejše življenje (fizična aktivnost, pametna prehrana ali odsotnost stresa)? Rado resda ni bil kaj prida fizično aktiven, ker ga je desetletja mučila ankilizirajoča spondiloza. Ampak miselno je bil močno obremenjen, zlasti v obdobju na ELESu, ko je moral prenašati Türka...

Sicer pa imam v četrtek kirurga - najbrž ne bo kaj posebnega, le sranje je pač pogostejše in mehkejše. Drugih opravil pa je tudi kar nekaj: Želimlje, Trebnje, obrezovanje grma in višnje, srečanje s Tomažem itd itd. Ker pa vse stvari počenjamo znatno bolj počasi in "z legnatjo", je tega dovolj za 14 dni. Kako smo nekoč shajali z trikrat manj časa in opravili trikrat več, mi ni jasno !

Pomlad pa počasi in nezadržno le prihaja, tudi ptiči so pričeli peti in krokusi so tudi že zunaj...

Wednesday 4 March 2009

Glej no, pa so res objavili

Ne morem si kaj, da ne bi bil zadovoljen, ker so na DNEVNIKU danes res objavili moj prispevek o resničnem vzroku za spor s Hrvaško (glej včerajšnji blog). Seveda me je danes že klical Frančišek in mi čestital; tudi komentarji so afirmativni - rezen enega, ki pravi, da je to sicer veljalo za 16 stoletje, ko so bili Hrvati še pirati... Ampak takrat je bil Koper še beneški in seveda ni imel 16 mio ton pretovora kot lani (kar je več kot vse luke Lepe Njihove...) !

Danes pojdem spet na ISKRA-meeting, da vidim, kako so kaj stari dečki Iskraški. Driska zaenkrat ostaja - oziroma gre naprej. Ali bo morda čez kaka 2 tedna kaj bolje ? Pregledal sem lanske bloge in se je stvar periodično slabšala in boljšala; najbrž res kaka lokalna vnetja divertikul, ki se pozdravijo (upam, lahko pa tudi ne ?) kar sama. Sicer pa imam prihodnji teden spet dr. Benedika v P.Deržaju. Najbrž bo spet predlagal: "Jogurt, jogurt..."

Morda pa me driska zaradi naše politike in zlasti predsednika vlade ? Bi kaj pomagalo, če bi nehal brati o njej in njem ?

Jutri pa mi bo - upam, da zadnjič - ljubi prijatelj Joža dol zbil novo čeljust, jo korigiral pri desnih končnikih in jo natolkel gor dokončno, da bom lahko kaj odgriznil. 5 kiloevrov pa tudi ni tako malo, da bi bil lahko zadovoljen s kakršnokoli čeljustjo. Resnici na ljubo pa je treba reči, da je velik pedant in dela zelo solidno; tudi prejšnja mi je držala skoraj 25 let.

Tuesday 3 March 2009

Da ne pozabimo

Nisem si mogel kaj, da ob tej "domoljubni" euforiji na temo odnosov SLO-HR zapisal naslednje vrstice (poslal sem jih tudi Dnevniku, pa ne verjamem, da bodo objavljene):

Pravo jedro spora SLO - HR

Ob vsem silnem hrupu, populističnih akcijah in vznesenih besedah o "naših pravicah" in "nesporno naših ozemljih" pod "uzurpirano okupacijo" tega ali onega soseda pa skoraj ni zaslediti razprav o temeljnem jedru spora, ki v resnici tiči v zelo pragmatičnih interesih Slovenije in interesih Hrvaške.

To temeljno interesno jedro pa postane takoj vidno, če se le vprašamo o naslednjem:

1. Zakaj Slovenija tako trdovratno vztraja na neposrednem dostopu do mednarodnih voda in se ne zadovoljuje s t.i. "neškodljivim prehodom preko hrvaškega morja", kot ga ponujajo Hrvati ?

2. Zakaj Hrvaška tako trdovratno vztraja na tem, da Slovenija ne more imeti direktnega dostopa do mednarodnih voda, zaradi česar je prav na Hrvaškem tudi padel sporazum Drnovšek-Račan?

3. Kaj izgubi Slovenija, če bi bila rešitev delitev Piranskega zaliva po sredinski črti in posledično Slovenija ne bi imela dostopa do mednarodnega morja ? In kaj dobi, če bi bila črta delitve morja takšna, da bi Slovenija imela dostop do njega ?

4. Kaj dobi Hrvaška, če bi se Piranski zaliv razdelil po sredinski črti in bi posledično Hrvaška imela morsko mejo z Italijo, Slovenija pa bi bila ob dostop do mednarodnega morja ?

V osnovi tega interesnega jedra je pomorski promet do pristanišča Koper, ki se je v preteklih letih razvil do neslutenih razsežnosti. Če Slovenija dostop do mednarodnega morja in od njega izgubi, postane usoda Kopra, najmileje rečeno, negotova. Kopru po vsej sili skuša konkurirati Reka, ki pa v pomorskem prometu ni dosegla takega razvoja (ne spuščamo se v vzroke za to) in bi dejanska ali pa tudi potencialna možnost blokade prometa do Kopra in od njega bistveno povečala njene razvojne možnosti. Prav lahko si je predstavljati, da bi z evidentiranjem, zaustavljanjem, pregledovanjem plovil in drugimi nagajanji Hrvati dosegli, da bi postala pot do Kopra problematična, negotova, neprijetna in bi se je ladjarji pričeli izogibati - ob hkrati ponujeni Reki, kjer takih možnih šikan ne bi bilo. In samo tu je odgovor, zakaj Hrvaška tako trdovratno vztraja na sredinski črti zaliva. Vse hrvaške floskule o prizadetem turizmu, "pranju nog v tujem morju", ulovu rib itd v primeru meje bližje savudrijski obali so naravnost smešne ob ogromnem bogatstvu obale, ki ga Hrvaška itak že ima.

Zato ni zares sporno prav nič drugega, kot možnost blokade slovenskega pomorskega prometa ! In prav tako je v tem ves odgovor, zakaj si Slovenija tako krčevito prizadeva za prost dostop ! Vse drugo - razna domoljubna čustva, "svojega ne damo, tujega nočemo" in podobne emotivne floskule so zgolj skrivanje pravega interesa, ki leži v prej povedanem. In prav bi bilo reči bobu bob in to javno izpostaviti. Jasno pokažimo sebi in svetu, da Hrvaška ne bi v primerjavi s sedanjim stanjem izgubila praktično prav ničesar, če Slovenija dobi neposredni dostop do mednarodnega morja, medtem ko bi Slovenija zelo verjetno izgubila gospodarsko eksistenco Kopra in nadaljni razvoj njegovega ladijskega prometa !!!

Tu in izključno tu je vzrok za zavzemanje Slovenije za mediacijsko načelo pravičnosti, ki bi prav to, kaj kdo izgubi in kaj dobi, moralo upoštevati ! Sodišče pa ob črki mednarodnega prava tega ni dolžno.

Zakaj se izogibamo javno izpostaviti omenjeno jedro spora ?

Miloš Kobe
Ljubljana

Mi pa hodimo kot maček okoli vrele kaše in se gremo Blut-und-Boden filozofije, čeprav bi odkriti akcenti na pravo jedro spora pomagali razumeti slovensko vztrajanje, zlasti pred širšo evropsko javnostjo. Za Bučarjev referendum pa je že davno prepozno.

Howgh !

Sunday 1 March 2009

Težave, težave...

Zobe sem končno dobil - niso čisto v redu in jih bo treba v četrtek popraviti; levi kočniki ne nalegajo najbolje. Prav je, da jih je zato le začasno pritrdil in bo finale v četrtek. Itak bo nekaj časa trajalo, da bo ugrizna bolečina postala tako šibka, da bom lahko normalno jedel.

Ne bom pa mogel normalno jesti zaradi driske, za katero kaže, da se še naprej slabša. Traja celo večnost in več "impulzov", da se črevo izprazni. To pa zaleže le do naslednjega obroka, ko se najprej prične muzika v črevesju, nato pa "pozivi". Ne Activia ne Seldiar ne Linex ne pomagajo; Seldiar morda stvari le malo upočasni. Tudi se vso noč - ob številnih prebujanjih - borim, da ne bi šel na stranišče. Tudi je precej irelevantno, kaj pojem; razlika je morda le v intenzivnosti.

Ne vem, kaj naj bi še naredil; vsekakor bom počakal do kontrole pri kirurgu 12.t.m. Predlagal bom kolonoskopijo, da vidimo, če je kaj vnetja ali sličnega. Sicer pa se bo treba sprijazniti s tem - na spletu je veliko pisanja o tem. Prizadeti pravijo tudi, da so jim zdravniki rekli, da je to običajen pojav po operaciji črevesja in da se naj kar sprijaznijo s tem ter pijejo veliko tekočine, ker je edina nevarnost dehidracija. Nekateri jamrajo, da gredo tudi po 20 (!) krat na stranišče dnevno ! Le kakšna je danka pri tem - ?

Pri tem je zanimivo, da sem lani v jeseni in še v januarju imel obdobje čudovitega iztrebljanja, ki pa se je počasi slabšalo vse do sedanjega stanja. Zakaj tako ? To najbrž le govori o tem, da je vzrok neka nastala motnja ali okvara, vnetje ali kaj takega, ki je stvar abnormaliziralo. Tudi zato bi bilo pametno opraviti kolonoskopijo, kar tukaj v Ljubljani (podružnica Bleda).

Ni potrebno posebej omenjati, da so mi dnevi s to drisko precej pokvarjeni. Ampak - what can I do...?