Pričakovano, a žalostno. Boris je telefoniral, da je Zdenka včeraj zjutraj umrla. Zelo je prizadet in midva tudi; grozljivo prazno mu je stanovanje...Nehote vlečeš vzporednico, kako se bo počutil eden od naju. Z vsemi racionalnimi mentalnimi sredstvi, ki jih pa takrat ne zmoreš prav logično uporabljati, si bo treba dopovedovati o neizogibnosti in naravnosti te smrti; uspeh je najbrž zelo skromen, saj vsak kvadratni meter prostora in vsaka sekunda časa neizogibno spominja na minulo življenje... Neizpodbitno je tudi, da se življenje v hipu radikalno spremeni; spremembe pa v teh letih skrajno slabo prenašamo...
Kakorkoli, svet se bo vrtel naprej, z nami ali brez nas...
Le zakaj človeka največja bolečina čaka prav ob koncu življenja ???
No comments:
Post a Comment