Staramo se (po slovensko, ne po srbsko!)...

Oktober bo vsak čas mimo; v novembru pa me čaka vse mogoče - fizioterapija, pregled pri ortopedu, registracija avta in eventuelno zobozdravnik - pa še 84 let bom dopolnil. Veliko opravkov, a ne ? S hrbtom je tako - tako, če po čudežu do bro spim, je bolečina obvladljiva in obratno. Kaj pa povzroči prvo, pa ne vem - in tudi za drugo ne. Ortoped mi je nekoč rekel, ko sem ga vprašal, zakaj je tako, da bi, če bi vedel, dobil Nobelovo nagrado. - Z Ma nekako podzavestno razmišljava, kako se bo nama obrnilo, ko bova toliko oslabljena (ali preostali od naju) - ali iti v dom ali naj prihaja negovalka domov ??? Najbrž ta odločitev morda ni tako zelo daleč. Čutiva, da sva postopoma vse šibkejša - hoja je negotova, opora je za vsako poseganje ali dviganje neizogibna itd itd. K sreči ferštamentkosna še dokaj v redu delata, če odštejem nekaj počasnejše reakcije ali več napora, če se hočeš v redu izraziti ipd. Tudi najino elektroniko, ki jo je veliko (in preveč) še nekako obvladujeva.

Skratka, če se ne bi slabšalo, bi človek bil lahko celo optimist !!!

Črnomelj in Tatjanin grob smo opravili - tudi Mo je bila z nama. V Trebnje pojdeva enkrat ta teden - ali v torek ali petek. Bova videla, kako sta tamkajšnja starca - Mirko in Iva, ki se kar nekako držita - z vsemi starčevskimi atributi vred...!

Bomo že...