Včeraj sva bila z Ma kar na Polhograjski Grmadi. Resda sva šla z avtom do vzhodne Setnice, ampak nama je ostalo še skoraj 300 m strmine. Sva se kar matrala, ampak je šlo; toliko pa sva le bila trmasta. Folka je bilo toliko, da se je Grmada kar znižala. Sva pa bila najbrž najstarejša tisti dan na njej. Dol je šlo brez težav; ne pa brez matranja. Nisva pač več dovolj gibčna in vsako stopinjo pred tem nekako "preizkusiš". Stvar pa gre seveda bolj počasi. Nazaj sva šla še po prečni cesti (bolj kolovozu) na zahodno Setnico, odkoder pa pelje asfalt v Mačkov Graben. Vse skupaj je bilo kar v redu in tudi danes nisva prehudo zmatrana. Morda pa bo šlo še kdaj kaj podobnega. Takole: višinske razlike ne več kot 300 m in tudi ne prestrmo. Z avtom bo pač treba bližje, kjer se pač da. Kar seveda ni v duhu ekologije, kjer nastavljajo zapore, te grdo gledajo, ne smeš kar kjerkoli parkirati itd itd. Žal, za nas stare !
Prihodnjič bova poskusila čez Gonte, kamor naj bi pripeljala kar cesta iz Trnovca; za ta avto najbrž dobra. Zato ga pa tudi imava. Bomo videli, je rekel slepec.
Subscribe to:
Post Comments (Atom)
No comments:
Post a Comment