Te dni poteka natanko 65 let od mojega partizanskega ognjenega krsta. Zanimivo, kako se vsako leto natančneje spominjam takratnih dogodkov. Hajkali smo od Taborske jame skoraj do Dobrniča in nazaj, spali v mokrem snegu, hodili na patrole in stražo ter se, kolikor se je dalo, izogibali stiku z Nemci. Tako nismo doživeli glavnine bitke na Ilovi gori, ampak smo nanjo prišli že po njej. Po raznih peripetijah sem se od tam vrnil v Trebnje prav na moj rojstni dan, ko so ga zapustili Nemci in belogardisti. Takoj za tem me je položila v posteljo huda zlatenica kot posledica prestanih naporov in za vrnitev v brigado ni bilo več kondicije ; zaradi mladoletnosti (15 !) pa nisem bil obveznik za partizansko mobilizacijo in sem nato bil aktiven kot terenski mladinski aktivist.
Kakorkoli - vesel sem še danes, da sem bil, smrkavec petnajstletni, že takrat na pravi strani.
Enkrat pa si bom, upam, vzel čas in zapisal dogajanja iz tistega časa, čeprav menim, da verjetno ne bodo zanimala nikogar. Vseeno - smrt fašizmu.
No comments:
Post a Comment