Sit SLO-HR spora

Spet nova apologija hrvaških stališč v Mladini - tokrat od Lorencija. Enkrat prej pa še od Miheljaka v Dnevniku in Kovača tudi v Mladini. Kar naprej mantrajo o tem, kako smo Slovenci luzerji v tem sporu, da delamo napako z blokado Hrvaške in da ni nič hudega, če ne bomo imeli stika z mednarodnim morjem. Ker običajno pišem po iritantni vzpodbudi, sem tudi tokrat nekaj napisal. Ampak ne bom poslal Mladini ali Dnevniku, ker so me že vsi po dvakrat objavili na isto temo. Zato sem stvar dal samo na splet (na Dnevnikovo stran) in na svoj blog (ki ga itak berejo najbrž samo domači..!). Tekst pa je tale:

"Slovenski defetizem

Mejni spor med Slovenijo in Hrvaško je očitno popolnoma zašel v slepo ulico. Medijska scena ima tako že nekaj časa hvaležno temo in jo tudi večinoma obravnava v slogu rumenega tiska. V tem slogu potekajo ugibanja in ocene pri vsakem, še tako neznatnem diplomatskem ali dnevnopolitičnem koraku, o tem, kdo je kaj »pridobil«, kdo je »popustil ali kapituliral« in zlasti, kako smo Slovenci »na slabšem« in smo zopet »izgubili«; kaj smo pri tem »zagrešili« in se spravili v »nemogočo pozicijo« napram EU itd itd. Predvsem pa se v zadnjem času ta medijska ugibanja (ki so že kar trditve) prav defetistično in samoponižujoče nanašajo na Slovenijo, ki naj bi postala »kapriciozna in destruktivna« dežela, ki deluje »nerazumno in proti zdravi pameti« in ki so jo v EU »že siti«, saj dela »težave evropskim idejam in principom« in ki bo še »obžalovala svojo blokado« in doživela »politično nasilje« itd.

Naj takoj povem, da me v tem kontekstu ne zanimajo drugi, rekel bi, kopenski vidiki tega mejnega spora. Pri tem se celo pridružujem tistim, ki sodijo, da so te sporne ozemeljske točke (območje ob Muri, Trdinov vrh, pas ozemlja z Jorasovimi nepremičninami in še kaj) predvsem vprašanje prestiža, v nobenem primeru pa ne gre za kaka pomembnejša gospodarska vprašanja, oziroma bi, bolje rečeno, njihove take ali drugačne rešitve ne imele kakih bistvenih gospodarskih posledic – ne za Slovenijo ne za Hrvaško. Prav nič me torej ne navdihuje kak nacionalizem ali populizem, zaradi katerih bi Slovenija morala vse te točke pridobiti kot svoje ozemlje in tu gre najbrž res zgolj za problem nacionalnega ponosa – to pa je emocionalna in ne ekonomska kategorija.

Popolnoma druga stvar pa je, ko gre za določitev meje v Piranskem zalivu. Osebno sodim (in pri tem nisem osamljen), da tukaj vsa omenjena ocenjevanja zanemarjajo in ne upoštevajo temeljnega realnega geopolitičnega in geoekonomskega bistva spora. Ta je v bistvu zelo enostaven: gre za neizprosno konkurenco dveh nadvse pomembnih pomorsko-gospodarskih dejstev oz. dejavnikov, namreč pomorskih poti in absolutno neoviranega prometa do glavnih, neposredno konkurenčnih pristanišč Slovenije in Hrvaške, t.j. Kopra in Rijeke. Ta konkurenca bi bila bistveno načeta in spremenjena v našo gospodarsko škodo, če bi Slovenija izgubila absolutni stik z mednarodnim morjem, pa naj bi se še tako sklicevali na mednarodna pravila tkim. neškodljive plovbe preko hrvaškega morja. Iz izkušenj vemo, da je Hrvaška načelo »pacta sunt servanda« (»pogodb se je treba držati«) voljna uporabiti samo, kadar gre njenim interesom v prid. Spomnimo le, kako je (ne)spoštovala dogovor o vojaški pomoči ob osamosvajanju Slovenije, kako je enostransko preklicala sporazum Drnovšek-Račan, kako je (ne)spoštovala stanje od 25.6.1991, ali dogovore o izogibanju incidentom ali o skladu za razgradnjo nuklearke in druge dogovore). Zato smo upravičeno prepričani, da mednarodnih dogovorov o prosti plovbi (ki že sami po sebi vsebujejo omejitve) Hrvaška ne bi striktno spoštovala in bi izkoristila vse njihove »luknje«, da bi škodila ustreznosti in neproblematičnosti pomorske poti do Kopra. Pri tem pa bo sama lahko ponudila neproblematično in enostavno pomorsko pot do svoje Rijeke !

Mnogi naši ugledni pisci, zlasti nekateri uveljavljeni kolumnisti Dnevnika in Mladine (g.g. Miheljak, Lorenci, Kovač in tudi nekaj občasnih komentatorjev in intervjuvancev) pri svojih mnenjih žal ne izhajajo iz zgornjih geoekonomskih dejstev. Kljub temu, da jih sicer zelo cenim in z užitkom prebiram, saj se z veliko večino njihovih ocen globoko strinjam, pa menim, da so tukaj njihove ocene močno napačne in predvsem slabo argumentirane. Pišejo, da gremo »iz slabe na slabše pozicije«, da smo nerazumno trmasti, da vidimo nepotrebne strahove, da s sprejetjem Rehnovega predloga nimamo kaj izgubiti, da je to »zadnja možnost«, da bomo sicer ob vztrajanju pri blokadi postali »črna ovca v EU« in predmet »političnega nasilja«, da si s tem samo škodimo in tako naprej, vse v tem smislu. Ob tem bi omenjene gospode vendarle spomnil na to, da so prav oni večinoma obsojali naš nekdanji podpis Vilenske deklaracije kot nedopustno kapitulacijo pred veliko ZDA in njenimi interesi (in so imeli prav!). Sedaj pa – popolnoma nedosledno in nelogično – v bistvu zagovarjajo našo kapitulacijo pred Hrvaško in pred Evropsko Unijo, ki bi bila nesporno škodljiva našim ekonomskim interesom (in ne zgolj principialnim, kot pri deklaraciji !). Razumi, kdor more !

V tej luči so tudi neustrezne vsakršne primerjave s primeri v svetu. Niti Antwerpen niti kaka druga za državo najpomembnejša luka, ki nima neposrednega izhoda na odprto morje, nimajo enake primerljive situacije s kako alternativno luko, ki bi ji koristilo to, da konkurenca nima neposrednega izhoda. Zato je sklicevanje na ta ali oni primer v svetu brez vrednosti, ker je opisana geoekonomska konstelacija pri nas pač unikatna. Isto velja za sklicevanje, da imata Švica ali Avstrija tudi svoje ladjevje, čeprav nimata luk in torej ne lastnega dostopa. Pa tudi če bi bila kje popolnoma enaka situacija, ostaja dejstvo, da je način (ne)spoštovanja mednarodnih dogovorov na Balkanu svojevrsten in nam iz preteklosti še predobro znan (»nadmudrivanja«), medtem ko jih drugje pač dosledno spoštujejo.

In kaj bo, če bomo še naprej vztrajali in ne popustili pritiskom ? Ali bomo zato dobili kaj manj denarja od EU ali morda plačali več v skupno blagajno ? Ali bi nas izključili iz Schengena ali Nata ali območja evra ali celo iz EU ? In po kakšnih določilih bi se kaj takega lahko zgodilo ? Kaj pa se je zgodilo Irski in kaj Grčiji ? Res, človek se vpraša, kakšen interes imajo gospodje iz EU, če bi bolj kot Slovenijo podpirali Hrvaško (tako kot jo baje tudi sedaj, le da bolj pod mizo)? Bodo izgubili poceni letovanja na Jadranu (kot mnogi Slovenci) ali možnost nakupov hrvaških obmorskih hiš ? In kdo bi potegnil krajšo v gospodarski vojni, ki bi lahko nastala med Hrvaško in Slovenijo: ali mi z izgubo hrvaškega tržišča ali Hrvati z izgubo slovenskega turizma ? Kakorkoli, take špekulacije in prognoze so nevzdržne in nesmiselne. V skrajnem primeru bo pač ostal status quo, del morja bo ostal sporen, vsakršno onemogočanje plovbe pa nezakonito. In zakaj bi bil tak položaj slabši kot pa uradno in za večne čase izgubljen naš stik z mednarodnim morjem ? V tem smislu je bil – kljub drugačnim mnenjem – za nas sporazum Drnovšek-Račan le najboljši in absolutno sprejemljiv. Hrvati že vedo, zakaj so ga preklicali (nato pa na žalost še mi, češ da nima smisla vztrajati na njem. Pa še kako bi bilo smiselno!).

Ob vsem tem pa utegne biti pri nas referendum, o čigar rezultatu ni dvoma, neizogiben – če prej ne, pa ob eventualni ratifikaciji za nas nesprejemljivega sporazuma. In tu ne bo – kot tudi v primeru Irske ni – Evropski Uniji preostalo nič drugega, kot da referendum vzame na znanje in terja, da se v nekem kasnejšem času ponovi. Prav tako kot pri Hrvatih, ki ne dajo »niti milimetra svojega morja«, tudi pri nas ne bo šla kamela skozi šivankino uho. Bo pač ostalo tako, kot je: morje bo sporno, Hrvaška bo zunaj EU (kot Srbija, BiH, Turčija, Ukrajina, Makedonija in še kdo), mi pa (kratkoročno) deležni moralnih pomislekov, kako smo sebična (sic!) in kapriciozna dežela, ki si je – kako škandalozno ! – upala reči NE ogrožanju svojega gospodarstva.

Svet pa bo živel naprej in mi in Hrvati z njim, z gospodarsko krizo in prašičjo gripo vred."

V zadoščenje pa mi je, ko sem danes prebral intervju z Vajglom v zadnjem "Dobro jutro".

Sicer pa imam tegale spora počasi poln kufer; v njem samo dokazujemo, kako smo Slovenci zgodovinsko obremenjeni s svetim strahom pred Velikimi (deželami, narodi, vladarji, voditelji, papeži in škofi, sosedi, vojskovodji ali podobnimi napihnjenci...). Morda bo ta država čez kakih petsto let le imela več samozavesti - kdo ve ?