Bučarjeve fantazije pred izbiro predsednika

Včeraj sva bila z Ma v Mladinski knjigi in slučajno naletela na predstavitev Bučarjeve knjige o dogajanjih (in ocenah) obdobja NOB. Zraven so bili tudi Türk, Kučan in veliko novinarjev. Ravno sem še ujel Bučarjeve besede, da si pa ni "upal napisati, da je n.pr. Dolomitska izjava zakrivila izgubo Koroške...da je bilo tudi več priložnosti, da bi Slovenija že takrat pretrgala popkovino z Jugoslavijo...da bi stvari bile zelo drugačne, če bi tudi RKC organizirala ali vsaj podprla oborožen odpor proti okupatorju...". Na hitro preletena knjiga mi je pokazala še nekaj podobnih špekulacij v stilu "kaj bi bilo, če bi bilo...." itd. Morda je to dopustno za esejistični slog knjige - vendar ga bo veliko bralcev dojelo kot zgodovinsko resnico !

Nisem si mogel kaj, da ne bi zato za Dnevnikovo spletno komentiranje napisal naslednje:

"Knjiga je sicer razmeroma korekten esejistični prikaz dogodkov 1941-1945 in opredelitve ter zaključki so večinoma realni in logični. Vendar pa dr. Bučar najbolj greši, kadar se spušča v špekulacije tipa :"kaj bi bilo, če bi bilo...".Tu pa zaide malodane v fantazme, kot je tista, ki jo je izrekel na račun Dolomitske izjave, zaradi katere naj bi Slovenija bojda izgubila Koroško in tudi Istro !! Še nakaj podobnih navede v knjigi, npr. kako bi bilo, če bi se tudi RKC odločila za oborožen boj...

Koroško smo izgubili, ker so nam Sovjeti na mirovni konferenci odrekli podporo zaradi informbirojevskega spora. K sreči se tega dobro spominjam. Značilno je, da pa večina memoaristov kar prezre grandiozni dogodek 1948, t.j.spor Jugoslavije s Sovjetsko zvezo in upor Tita proti sovjetskemu hegemonizmu. Če drugega ne, je že to dovolj za objektivnejšo oceno Titovega obdobja - kljub temu, da je bil po današnjih merilih seveda diktator in absolutist.

Dolomitska izjava pa je imela za posledico politično hegemonijo Partije v Osvobodilni Fronti, ni pa imela prav nič s kako "popkovino do Jugoslavije, ki bi jo takrat morali pretrgati..." Tudi je popolnoma nerealno sklepati, da bi se bila lahko Slovenija že med vojno in še manj po njej odcepila in osamosvojila kot absolutno suverena država. Med vojno so zavezniki gledali na razmere in na NOB kot na jugoslovansko borbo. Slovenija ne bi niti pri Churchillu, niti pri Rooseveltu ali morda Stalinu imela prav nobene mednarodne teže - pa saj tudi pri nas ni bilo tako karizmatičnega liderja upora, kot je bil Tito, ki so ga vsi priznavali. Vsi zavezniki so videli in pričakovali kontinuiteto Jugoslavije kot državne tvorbe - čeprav so bili zelo različnega mnenja o tem, kakšen (naj) bo v njej politični režim ! In največ, kar smo Slovenci takrat lahko pričakovali - in tudi dobili - je bila federativna ureditev, ko je Slovenija postala federalna republika, s svojo vlado in skupšćino, ne glede na to, da v njej ni bilo parlamentarne demokracije, ampak enopartijski sistem.

Omenjeno, pa še nekaj podobnih nelogičnih cvetk, izpeljanih iz fantazije želja, "kako bi (lahko) bilo...", so morda le posledica častitljivih let dr. Bučarja. Če pa te cvetke odštejemo, je knjiga izraz v osnovi pravilne ocene NOB, OF in kolaboracije ter zlasti vloge RKC in celotnega vojnega dogajanja kot pravira današnjih osamosvojitvenih uresničenj."

No ja, dušo pa sem si le malce olajšal.

Predsedniško kandidatski dialog na nacionalki v ponedeljek je trajal kar dve uri in še bolj potrdil razliko med obema tudi v smislu "intelektualna ruralnost : intelektualni urbanosti". Najbolj je bil Peterle v zadregi ob neugodnih vprašanjih : izbrisani, Rožman, izbor ustavnih sodnikov in drugih, za desnico neprijetnih kategorij. Türk je presegel samega sebe, kot pravi Miheljak. Bil je kratek, jedrnat in jasen brez vsakršnega okolišanja in ni uporabljal obupnega žargona tipa Peterle, kot npr. "Jaz sem vesel, da...".Tudi je bil seveda mnogo prepričljivejši pri vprašanjih, ki terjajo pravna pojmovanja. Analitiki so bili po oddaji sicer vseeno previdni, čeprav je jasno, da se tako velike napake (za faktor 2 in več) v anketnem ratingu ne morejo zgoditi in da ni ničesar, kar bi lahko Peterletu zagotovilo zmago - razen gigantske goljufije, ki pa je neverjetna.

No, živi bili, pa videli...

Glede sranja pa vseeno velja, da Seldiar vendarle ne dela čudežev, če se močneje pregrešim pri hrani in nebrzdano jem iritirajoče reči. Se bom pač moral sprijazniti tudi s tem, da ne smem jesti zelene solate in surove zelenjave, starih paštet ali obilno sira in še kaj se bo našlo. Bo že, bo že...so dejali; saj se dekleta rade može...